Stimulacija vagusnega živca kaže trajno korist pri depresiji, odporni na zdravljenje

Stimulacija vagusnega živca kaže trajno korist pri depresiji, odporni na zdravljenje

Podatki za dve leti kažejo, da lahko dodatek VNS standardni oskrbi povzroči trajne simptome, delovanje in kakovost življenja v eni od populacij depresije, ki jih je najtežje zdraviti.

Študija: Trajnost koristi stimulacije vagusnega živca pri hudi depresiji, ki je izrazito odporna na zdravljenje: poročilo o študiji RECOVER. Avtor fotografije: BigBlueStudio/Shutterstock.com

V nedavno objavljeni študiji vMednarodni časopis za nevropsihofarmakologijoRaziskovalci so označili delovanje, simptome depresije in kakovost življenja (QoL) v dveh letih stimulacije vagusnega živca (VNS) pri posameznikih s hudo kronično depresijo, odporno na zdravljenje (TRD).

Visoka odpornost na zdravljenje omejuje dolgoročne posledice depresije

Pri večini ljudi z veliko depresivno motnjo se stanje izboljša po enem do treh poskusih zdravljenja z antidepresivi, vendar se to ne zgodi pri 18 % do 33 % bolnikov. Posamezniki z depresijo, ki jo je težko zdraviti, ali TRD, imajo večjo verjetnost, da bodo doživeli hospitalizacijo, recidive, invalidnost in poskuse samomora kot tisti, ki se odzovejo na zdravljenje.

TRD predstavlja dva temeljna izziva: doseganje in ohranjanje koristi, zlasti pri bolnikih z dolgo trajajočo boleznijo in večkratnimi neuspešnimi poskusi zdravljenja.

Verjetnost simptomatskega izboljšanja se zmanjša, ko se poveča odpornost na zdravljenje. Podobno se zmanjša verjetnost, da bo korist trajala, ko se poveča odpornost na zdravljenje.

Za TRD je ocena trajnosti začetne koristi ključnega pomena za oceno kliničnega učinka zdravljenja pri bolnikih, pri katerih obstaja večja verjetnost, da ga bodo izgubili zaradi kronične bolezni in predhodnega neodzivanja.

Študija RECOVER spremlja dolgoročne rezultate med trajajočim VNS

V tej študiji so raziskovalci ocenili klinične rezultate po VNS pri posameznikih s TRD. Prva faza trojno slepega, randomiziranega preskušanja RECOVER je ovrednotila varnost in učinkovitost dodatne terapije VNS za 12 mesecev pri bolnikih s TRD in jim dodelila dodatno aktivno ali lažno terapijo VNS skupaj z običajno nego (TAU).

Po 12-mesečni slepi fazi so vsi udeleženci poleg TAU prejeli odprto aktivno VNS. Analiza se osredotoča na rezultate med tekočim zdravljenjem brez kontrolnega stanja.

Trenutna analiza je vključevala udeležence, ki so bili randomizirani v aktivni VNS prvih 12 mesecev. Resnost depresivnih simptomov je bila ocenjena z uporabo Quick Inventory of Depressive Symptomatology (QIDS) in Montgomeryjeve Åsbergove lestvice ocenjevanja depresije (MADRS), ki so jo ocenili zdravniki in poročali sami.

Za vsako lestvico je bil delni odziv (PR) ali odziv opredeljen kot ≥30 % oziroma ≥50 % zmanjšanje od izhodišča. Ocena ≤5 na lestvici QIDS in ≤9 na lestvici MADRS je kazala na remisijo.

Za te lestvice je bila pomembna korist (MB) sinonim za PR, pomembna korist (SB) pa je bila sinonim za odziv. Za oceno splošnega psihiatričnega statusa je bila uporabljena lestvica kliničnega splošnega vtisa, izboljšanja (CGI-I), z rezultati ≤3, ≤2 in 1, kar kaže na MB, SB oziroma remisijo.

Podmnožica vprašalnika QoL Enjoyment and Satisfaction Questionnaire je bila uporabljena za oceno kakovosti življenja in je prinesla minimalno klinično pomembno razliko (MCID) za 11,89-odstotno povečanje od izhodišča, kar kaže na MB.

Vpliv depresije na dnevne aktivnosti je bil ocenjen s 6. točko vprašalnika o delovni produktivnosti in zmanjšanju aktivnosti, pri čemer je MB opredeljen kot zmanjšanje za dve ali več točk.

Vse meritve so bile združene v eno samo sestavljeno metriko z vrednostjo 0,3 glede na število domen, ki vsebujejo en MB. Sestavljena ocena 0 ni pomenila pomembne koristi (NB), 1 je pomenila MB, 2 ali 3 pa SB. Stopnje vsakega merila izida so bile določene 12, 18 in 24 mesecev po randomizaciji.

Trajnost koristi je bila ocenjena kot delež udeležencev z ≥MB po 12 mesecih, ki so ta status ohranili vsaj po 18 in 24 mesecih. Nasprotno pa je delež udeležencev z MB ali SB po 12 mesecih, vendar z NB v kasnejših časovnih točkah odražal izgubo koristi. Poleg tega je delež udeležencev s SB po 12 mesecih, vendar z NB v poznejših časovnih točkah, nakazal ponovitev. Korist so ocenili tudi pri bolnikih z NB po 12 mesecih.

Pri večini bolnikov se je pomembna korist ohranila dve leti

V raziskavi je sodelovalo 214 udeležencev s povprečno starostjo 55,2 leta. Največ sodelujočih je bilo žensk (68 %) in brezposelnih (72 %). Preučevana populacija je preživela 52,6 % svojega življenja z depresivno boleznijo, več predhodnih antidepresivov in intervencijskih zdravljenj je bila neuspešna, imela je zelo slabo kakovost življenja in je bila funkcionalno prizadeta.

Po 12 mesecih je 80 % vzorca doseglo vsaj MB pri sestavljenem merilu treh postavk. Po 18 in 24 mesecih je 83,6 % oziroma 82,4 % vzorca doseglo vsaj MB.

Od udeležencev, ki so bili v remisiji po 12 mesecih, jih je približno 59 % do 66 % ohranilo remisijo po 18 mesecih, približno 48 % do 70 % pa je ohranilo remisijo po 24 mesecih. Pri vseh merilih izida je približno 17 % udeležencev izgubilo ugodnosti po 18 mesecih in 19 % po 24 mesecih.

Stopnja ponovitve je bila 6,7 ​​% po 18 mesecih in 7,8 % po 24 mesecih. Poleg tega je veliko udeležencev z NB doseglo vsaj MB v kasnejših časovnih točkah po 12 mesecih, pri čemer je približno tretjina dosegla izboljšanje po 18 mesecih in skoraj 38 % po 24 mesecih.

VNS kaže trajno korist pri depresiji, ki je zelo odporna na zdravljenje

Skupaj je pomemben delež posameznikov s TRD, zdravljenih s TAU in VNS, po 12 mesecih dosegel koristi pri merilih simptomov, funkcij in kakovosti življenja. Približno 80 % udeležencev, ki so v 12 mesecih dosegli vsaj MB, je ohranilo vsaj MB v naslednjih 12 mesecih, medtem ko so nadaljevali z dodatnim VNS.

Podskupina udeležencev (približno 38 %), ki po 12 mesecih niso dosegli MB, je ta status dosegla po 24 mesecih. Stopnje izgube zmogljivosti so bile nizke in recidivi so bili redki.

Avtorji ugotavljajo, da trajne in nastajajoče koristi niso bile razložene s spremembami v sočasnih zdravilih ali izpostavljenostjo drugim intervencijskim zdravljenjem, kar podpira trajnost rezultatov, povezanih z VNS, pri populaciji z izjemno visoko odpornostjo na zdravljenje in kroničnostjo bolezni.

Prenesite svojo kopijo PDF zdaj!

Viri: