Sladkorna bolezen tipa 1 in tipa 2

Sladkorna bolezen tipa 1 in tipa 2

Sladkorna bolezen vpliva na to, kako telo obravnava prebavljene ogljikove hidrate. Če jo zanemarimo, lahko sladkorna bolezen povzroči resne zdravstvene zaplete, od slepote do odpovedi ledvic.

Približno 8% prebivalstva v ZDA trpi za sladkorno boleznijo. Samo na podlagi nacionalne statistike to pomeni, da je bila bolezen diagnosticirana pri približno 16 milijonih ljudi. Ameriško združenje za sladkorno bolezen ocenjuje, da sladkorna bolezen letno povzroči 178.000 smrti, 54.000 amputirancev in 12.000 do 24.000 primerov slepote. Slepota je pri diabetikih 25-krat pogostejša kot pri nediabetikih. Predlaga se, da bo do leta 2010 sladkorna bolezen zaradi številnih zapletov prehitela tako bolezni srca kot raka kot glavni vzrok smrti.

Diabetiki imajo visoko raven sladkorja v krvi. Raven sladkorja v krvi uravnava inzulin, hormon, ki ga proizvaja trebušna slinavka in ki se sprošča kot odgovor na uživanje hrane. Insulin povzroči, da telesne celice absorbirajo glukozo iz krvi. Glukoza se uporablja kot gorivo za celične funkcije.

Diagnostični standardi za sladkorno bolezen so dvakrat vključili ravni glukoze v plazmi na tešče nad 140 mg/dL in ravni glukoze v plazmi nad 200 mg/dL po obremenitvi z glukozo 75 gramov. Pred kratkim je Ameriško združenje za sladkorno bolezen znižalo merila za diagnozo sladkorne bolezni na raven glukoze v plazmi na tešče 126 mg/dL ali več. Raven plazme na tešče zunaj normalne meje zahteva dodatno testiranje, običajno s ponovitvijo testa glukoze v plazmi na tešče in (če je indicirano) s peroralnim testom tolerance za glukozo pri bolniku.

Simptomi sladkorne bolezni vključujejo prekomerno uriniranje, prekomerno žejo in lakoto, nenadno izgubo teže, zamegljen vid, zakasnelo celjenje ran, suho in srbečo kožo, ponavljajoče se okužbe, utrujenost in glavobole. Čeprav ti simptomi kažejo na sladkorno bolezen, so lahko tudi posledica drugih razlogov.

Obstajata dve različni vrsti sladkorne bolezni.

Sladkorna bolezen tipa I (juvenilna sladkorna bolezen ali inzulinsko odvisna sladkorna bolezen): Vzrok sladkorne bolezni tipa I je nezmožnost trebušne slinavke, da proizvaja inzulin. Odgovoren je za 5-10 % primerov sladkorne bolezni. Otoček Langerhansovih celic trebušne slinavke, ki izločajo hormon, uniči imunski sistem telesa, verjetno zato, ker jih zamenja za virus. Virusne okužbe naj bi bile sprožilec, ki sproži to avtoimunsko bolezen. Pogostejša je pri belcih in poteka v družinah.

Če se ne zdravi, nastopi smrt v nekaj mesecih po pojavu juvenilne sladkorne bolezni, saj telesne celice stradajo, ker ne prejemajo več hormonske potrebe po absorpciji glukoze. Medtem ko je večina diabetikov tipa I mladih (od tod izraz juvenilni diabetes), se lahko bolezen razvije v kateri koli starosti. Avtoimunsko sladkorno bolezen je mogoče dokončno diagnosticirati s preiskavo krvi, ki pokaže prisotnost protiteles proti inzulinu/celičnim otočkom.

Sladkorna bolezen tipa II (od insulina neodvisna sladkorna bolezen ali sladkorna bolezen pri odraslih): Ta sladkorna bolezen je posledica insulinske rezistence v telesnih tkivih. Predstavlja 90-95% primerov. Trebušna slinavka pogosto proizvede več kot povprečne količine insulina, vendar se telesne celice zaradi kronično visoke ravni hormonov ne odzivajo več na njegove učinke. Sčasoma lahko trebušna slinavka izčrpa svoje čezmerno izločanje hormonov in raven insulina pade pod normalno.

Nagnjenost k sladkorni bolezni tipa II je dedna, vendar je malo verjetno, da se bo razvila pri ljudeh z normalno težo, ki se prehranjujejo z nizko ali nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov. Debeli, sedeči posamezniki, ki uživajo nekakovostno prehrano na osnovi rafiniranih škrobov, ki nenehno aktivirajo izločanje inzulina iz trebušne slinavke, so nagnjeni k razvoju inzulinske rezistence. Staroselci, kot so severnoameriški Indijanci, katerih tradicionalna prehrana ni vključevala rafiniranega škroba, dokler jih Evropejci niso nedavno uvedli, imajo izjemno visoko stopnjo sladkorne bolezni, do petkrat večjo kot pri belcih. Večjemu tveganju so tudi črnci in Hispaniki. Čeprav sladkorna bolezen tipa II ni smrtna v nekaj mesecih, lahko povzroči zdravstvene zaplete v več letih, povzroči hudo invalidnost in prezgodnjo smrt. Kot pri sladkorni bolezni tipa I se stanje pojavlja predvsem v eni starostni skupini, v tem primeru pri ljudeh, starejših od 40 let (zato se pogosto imenuje pojav pri odraslih). Z naraščanjem otroške in mladostniške debelosti pa se pojavlja tudi pri otrocih.

Če jo zanemarimo, lahko sladkorna bolezen povzroči življenjsko nevarne zaplete, kot so poškodbe ledvic (nefropatija), bolezni srca, poškodbe živcev (nevropatija), poškodbe mrežnice in slepota (retinopatija) ter hipoglikemija (drastično znižanje ravni glukoze). Sladkorna bolezen poškoduje krvne žile, zlasti manjše končne arterije, kar povzroči hudo in prezgodnjo aterosklerozo. Diabetiki so nagnjeni k težavam s stopali, ker nevropatija, ki prizadene približno 10 % bolnikov, povzroči izgubo občutka stopal. Poškodbe stopala, ki so pogoste v vsakdanjem življenju, ostanejo neopažene in se te poškodbe ne zacelijo, ker je prekrvavitev malih arterij v stopalu slaba. Gangrena in kasnejša amputacija prstov na nogi ali nogi povzročita veliko starejših bolnikov s slabo nadzorovano sladkorno boleznijo. Običajno se te posledice pojavijo prej pri sladkorni bolezni tipa I kot pri sladkorni bolezni tipa II, ker imajo bolniki s tipom II nekaj lastne proizvodnje insulina, ki blaži spremembe ravni sladkorja v krvi.

Sladkorna bolezen tipa I je resna bolezen in zanjo ni trajnega zdravila. Vendar pa je simptome mogoče nadzorovati s strogim nadzorom prehrane in injekcijami insulina. Preizkušajo se implantirane črpalke, ki takoj sproščajo inzulin kot odgovor na spremembe krvnega sladkorja.

Teoretično, ker sladkorno bolezen tipa II povzroča prehrana, bi jo bilo mogoče preprečiti in obvladovati zgolj s spremembo prehrane. Vendar pa v praksi veliko diabetikov (in veliko ljudi s prekomerno telesno težo brez sladkorne bolezni) meni, da je osebno nemogoče shujšati ali se držati zdrave prehrane. Zato jih pogosto zdravijo z zdravili, ki obnovijo odziv telesa na inzulin, v nekaterih primerih pa tudi z injekcijami inzulina.

Upoštevajte, da ta članek ni nadomestilo za zdravniški nasvet. Če sumite, da imate sladkorno bolezen ali spadate v rizično skupino, se posvetujte s svojim zdravnikom.

Za več informacij obiščite našo spletno stran,

http://www.diabetes-testing-2006.info

Navdih Franka Vanderlugta