Stopnja izločanja virusa se v prvem letu pri ljudeh z genitalno okužbo s HSV-1 hitro zmanjša

Stopnja izločanja virusa se v prvem letu pri ljudeh z genitalno okužbo s HSV-1 hitro zmanjša

Ljudje z genitalno okužbo z virusom herpes simplex tipa 1 (HSV-1), ki običajno povzroča herpes na ranah, pogosto izločijo virus v prvih nekaj mesecih po okužbi, kar poveča tveganje, da bodo v tem času virus prenesli na spolne partnerje.

Toda stopnja izločanja se v prvem letu zmanjša, so ugotovili raziskovalci na Medicinski fakulteti Univerze v Washingtonu (UW) v Seattlu.

Rezultati kažejo, da je genitalna okužba s HSV-1 precej drugačna od genitalne HSV-2, saj je bistveno manj resna v smislu ponovitve in izločanja. Pri HSV-2 še naprej opažamo visoke stopnje izločanja še mnogo let po začetni okužbi.«

Dr. Christine Johnston, izredna profesorica za alergijo in nalezljive bolezni

Johnston je bil glavni avtor prispevka, ki ga je 22. oktobra objavila JAMA.

Zgodovinsko gledano je bil HSV-1 predvsem povezan z mehurji in razjedami na ustnicah, ki jih pogosto imenujemo herpes ali herpes, virus herpes simpleks tipa 2 (HSV-2), ki je zelo soroden virus, pa je bil v prvi vrsti odgovoren za genitalni herpes. Toda to se je v zadnjih desetletjih spremenilo in danes je HSV-1 glavni vzrok novih okužb z genitalnim herpesom v mnogih delih sveta.

V zadnjih desetletjih je bilo manj ljudi okuženih s HSV-1 v otroštvu, zaradi česar so dovzetni za okužbo, ko postanejo spolno aktivni.

Večina okužb z genitalnim herpesom poteka brez simptomov. Ko pa se simptomi pojavijo, lahko pogosto vključujejo boleče mehurje in rane na spolovilih, vročino, mrzlico, utrujenost, bolečine v mišicah in druge gripi podobne simptome. Okužbe lahko povzročijo tudi čustveno stisko, saj bolniki čutijo družbeno stigmo, povezano z okužbo, in jih skrbi, da bi virus prenesli na spolne partnerje in, če rodijo, na novorojenčka.

V novi študiji so Johnston in sodelavci poskušali bolje razumeti potek genitalnih okužb s HSV-1 in odziv imunskega sistema. Čeprav je znano, da HSV-1 povzroča genitalne simptome manj pogosto kot HSV-2, je bila to prva študija, ki je celovito preučila oralno in genitalno izločanje HSV-1 z visoko občutljivim testom verižne reakcije s polimerazo (PCR).

Vključili so 82 moških in žensk, pri katerih je bila diagnosticirana prva epizoda genitalne okužbe s HSV-1. Štiriinpetdeset (66 %) je bilo žensk in 28 (34 %) moških. Njihova starost je bila od 16 do 64 let, povprečna starost pa je bila 26 let. Študije protiteles so pokazale, da je bila približno polovica udeležencev predhodno okužena s HSV-1.

Da bi odkrili izločanje, so udeleženci brisali svoja usta in genitalije vsak dan 30 dni, dva in 11 mesecev po njihovi prvi genitalni epizodi HSV-1. Brise smo testirali na prisotnost HSV-1. Med študijo so na več točkah odvzeli tudi vzorce krvi, da bi analizirali imunski odziv udeležencev na okužbo. Vpisani so jemali protivirusna zdravila za zdravljenje svoje prve epizode, vendar so se strinjali, da v obdobjih zbiranja vzorcev ne bodo jemali nobenih zdravil za zatiranje virusa.

Število dni, ko so udeleženci izgubili virus, je bilo različno. Nekateri udeleženci sploh niso izločali nobenega virusa, vendar je bilo izločanje relativno pogosto po dveh mesecih, pri čemer so udeleženci izločali HSV-1 v 12 % dni. Vendar je po 11 mesecih stopnja padla na 7 % dni. V večini primerov udeleženci kljub izločanju virusa niso imeli nobenih simptomov.

Udeleženci, ki so po 11 mesecih izločili vsaj 10 % dni, so nadaljevali s testiranjem brisov še dodatnih 30 dni dve leti po prvi genitalni okužbi. V tej skupini se je stopnja izločanja še bolj zmanjšala na 1,3 % dni. Čeprav je bila velikost vzorca majhna, so stopnje znatno nižje kot pri HSV-2, pri katerem se izločanje pojavi približno 34 % dni v prvem letu in ostane 17 % dni po 10 letih. Vzporedno z izločanjem so se ponovitve pojavljale redko, v povprečju ena ponovitev v prvem letu okužbe.

"Mislim, da so bolniki lahko prepričani, da bodo verjetno imeli manjše izpadanje las in manjše tveganje za prenos virusa z genitalno okužbo s HSV-1 kot z okužbo s HSV-2," je dejal Johnston.

Analiza virusnih vzorcev in udeleženčevega imunskega odziva na okužbo ni pojasnila, zakaj se stopnje očistka med udeleženci razlikujejo. Toda izpadanje las je bilo pogostejše pri tistih, ki so imeli na novo pridobljeno okužbo.

Bolnikom, ki nimajo protiteles proti HSV-1 in -2, ko jim odkrijejo prvi primer genitalnega herpesa, je treba svetovati, naj pričakujejo pogostejše izpadanje las, je dejal Johnston, in so lahko kandidati za supresivno protivirusno terapijo v prvem letu okužbe.

In čeprav je herpes pri novorojenčkih redek, je lahko uničujoč, je dodala. Ugotovitev, da je izpadanje las običajno v prvih nekaj mesecih po okužbi, poudarja pomen prepoznavanja nosečnic z velikim tveganjem za okužbo s HSV-1, tako da je mogoče sprejeti preventivne ukrepe za preprečitev okužbe.

Vir:

UW Medicine

Referenca:

Johnston, C., et al. (2022) Izločanje virusa 1 leto po prvi epizodi genitalne okužbe s HSV-1. JAMA. doi.org/10.1001/jama.2022.19061.

.