Depresija in brezup: Mati in oče vseh težav

Depresija in brezup: Mati in oče vseh težav

Za premagovanje mati-očetovske kombinacije depresije in brezupa je potrebno več kot tablete, potrebno je zavedanje. Seveda ne zanikam, da lahko zdravila včasih pomagajo, vendar je potrebno zavedanje, da prebolimo dve najhujši stvari v življenju. Pravzaprav ni potrebno samo zavedanje, ampak tudi neomajen in potrpežljiv razvoj ter delo s tem zavedanjem, da postane dovolj močno, da zmaga proti tej kombinaciji depresije in brezupa.

Vem, od kod pišem in govorim, ker dejansko trpim za klinično depresijo in kroničnim brezupom. Jemljem zdravila proti depresiji, a vem, da sama zdravila ne zmorejo, res moram pomagati s svojimi pozitivnimi, potrpežljivimi dejanji in vedeti, da je luč na koncu brezupnih predorov, ki mi jih življenje meče vame. Vse, kar lahko storim z brezupom, je, da se počasi, a zanesljivo prebijem iz njega in ga obravnavam kot "želvo" in ne poskušam prehitevati in jemati rahlo kot "zajca" ali "zajca". Obupanje ni nikoli možnost, ne glede na to, koliko težkih točk obstaja. Kajti ko so v življenju težka mesta in vprašanja, jih je mogoče rešiti ali vedno najti odgovore na vprašanja.

Ko je problem, ki ga je treba rešiti, se seveda na koncu najde rešitev, prava rešitev, saj obstajajo odgovori na vsa zastavljena vprašanja.

Kajti če obstajata depresija in brezup, sta tu tudi njuni nasprotji kot odgovora nanjo: upanje in sreča/pogum za življenje. Kot sem rekel zgoraj, obstaja odgovor na vsako vprašanje in resničnost, ki bo preprečila grozno situacijo, če jo bomo iskali dovolj dolgo, pravilno in trdo. Realnost je celota, ne deli. Obstoj je celota, brez delov. Torej, ko rečem kombinacije mati-oče, mislim na to celoto: celotno sliko realnosti, ki ni enostranska ali pristranska na materinski ali očetovski del. Mislim natanko to, totalnost realnosti.

To me pripelje do točke: samomor je vedno prenagljeno, nepopolno razumljeno dejanje, ki je neumno. Sem absolutno proti, zaradi totalne narave realnosti, namesto da bežimo od problemov, jih je treba reševati s potrpežljivostjo, razumevanjem in tolerantnostjo, namesto da nespametno in destruktivno bežimo brez pravega in pristnega poskusa rešitve zadeve.

Ne trdim, da trpim za neozdravljivo boleznijo za vsako ceno, nič takega. Pravim, da je probleme mogoče rešiti z delom z realnostjo, ko je to izvedljivo, možno in logično.

Na primer, poznam ljudi, ki so naredili samomor zaradi enostavno rešljivih težav, za premagovanje katerih je potrebna le odločnost, razumevanje in delo.

Ko pa ima nekdo smrtno telesno bolezen, ki povzroča uničujoče in nepotrebno trpljenje, to ni potrebno. To je edini čas, ko zagovarjam karkoli, kar spominja na "pobeg" ali evtanazijo.

Ne glede na situacijo v življenju se moramo v resnici vsi odločiti, tako preprosto je. Bomo pustili, da nas težave prehitijo ali bomo sami izbrali svojo pravo pot v življenju, ko bomo imeli za to zmogljivost? Navsezadnje se upanje ustvari, ne rodi, prav tako brezup, zato lahko oboje resnično spremenimo s svojimi dejanji. Dokler lahko ustvarjamo upanje in delujemo produktivno, obstaja življenje, ne le goli obstoj.

Navdihnil Joshua Clayton