Raziskovalci kvantificirajo učinke izpostavljenosti vročini na telesno zmogljivost

Raziskovalci kvantificirajo učinke izpostavljenosti vročini na telesno zmogljivost

Predvideva se, da bi lahko bila povprečna temperatura planeta leta 2100 med 2 in 9,7 °F (1,1 do 5,4 °C) višja kot danes. Toda kakšen vpliv bi imelo to povišanje temperature na svetovno delovno silo?

Raziskovalci z Univerze Loughborough pod vodstvom profesorja Georgea Havenitha, direktorja Raziskovalnega centra za okoljsko ergonomijo (EERC), so v okviru mednarodnega projekta HEAT-SHIELD raziskovali učinke izpostavljenosti toploti na fizično zmogljivost.

Študija Obzorje 2020 preučuje negativen vpliv povečanega toplotnega stresa na delovnem mestu na zdravje in produktivnost petih strateških evropskih industrij: proizvodnje, gradbeništva, prometa, turizma in kmetijstva.

V svoji najnovejši raziskavi skupina EERC preučuje interakcije med trajanjem dela in resnostjo toplotnega stresa.

Pred to študijo so modeli, ki so preučevali vpliv visokih temperatur na delovnem mestu na fizično delovno zmogljivost (PWC), temeljili na času izpostavljenosti eni uri. Prvič na svetu je ekipa Loughborough preučila učinke toplotnega stresa na PWC med popolnoma simulirano delovno izmeno, sestavljeno iz šestih enournih ciklov dela in počitka v vročini med delovnim dnem.

Za študijo je devet zdravih moških opravilo šest 50-minutnih delovnih ur, ločenih z 10-minutnimi intervali počitka in podaljšanim odmorom za kosilo, ob štirih različnih priložnostih: enkrat v hladnem okolju (15 °C/50 % relativne vlažnosti) in treh različnih kombinacijah temperature zraka in relativne vlažnosti (zmerna, 35 °C/50 % relativna vlažnost; vroča, 40 °C/50 % relativna vlažnost; in zelo vroče, 40 °C/70 % relativna vlažnost). Ta razpon vročih temperatur in pogojev pokriva tiste, ki jih ima že več kot milijarda delavcev po vsem svetu.

Za posnemanje zmerne do težke vadbe je bilo delo opravljeno na tekalni stezi pri fiksnem srčnem utripu 130 utripov na minuto. Med vsako industrijsko akcijo je bil PWC kvantificiran kot energija, porabljena nad nivoji mirovanja.

Raziskovalna skupina je ugotovila, da se je poleg zmanjšanja, opaženega že v prejšnjih 1-urnih poskusih, proizvodnja dela na cikel še bolj zmanjšala v času simulirane izmene, tudi v hladnem podnebju, pri čemer je največje zmanjšanje prišlo po odmoru za kosilo in porabi hrane.

Poleg zmanjšanja toplote, opaženega v kratkih 1-urnih poskusih (30, 45 in 60 % za tri podnebna območja) glede na delovno uspešnost v hladnem podnebju, je bilo v povprečju dodatno zmanjšanje PWC za 5 %, 7 % in 16 %, ko je bilo delo opravljeno v polni delovni izmeni za zmerne, vroče oziroma zelo vroče pogoje. Na splošno je to enako 35-odstotni izgubi produktivnosti med delovnikom pri temperaturah 35 °C/50 % RH in 76-odstotnemu padcu, ko termometer doseže 40 °C/70 % RH.

Profesor Havenith je o študiji dejal: »Ti rezultati izboljšujejo naše trenutno razumevanje posledic dolgotrajne poklicne izpostavljenosti vročini in zagotavljajo dokaze, ki jih je mogoče uporabiti za natančnejše napovedovanje socialno-ekonomskega bremena prihodnje ekstremne vročine.

"Znaten upad produktivnosti bo pomembno vplival na dobro počutje zaposlenih in poslovno uspešnost. To je še en dokaz, zakaj bi morali ukrepati zdaj, da bi zaustavili globalno segrevanje, katerega posledice že najbolj čutijo ljudje na globalnem jugu."

Vir:

Univerza Loughborough

Referenca:

Smallcombe, JW, et al. (2022) Kvantificiranje učinkov toplote na človeško fizično delovno sposobnost; Del IV: Interakcije med trajanjem dela in resnostjo toplotnega stresa. Mednarodni časopis za biometeorologijo. doi.org/10.1007/s00484-022-02370-7.

.