Študija raziskuje, da je telesna vadba po kemoterapiji ključna za preživetje raka debelega črevesa

Študija raziskuje, da je telesna vadba po kemoterapiji ključna za preživetje raka debelega črevesa

Mednarodna študija kaže, da lahko osebe, ki so preživele raka, z vadbo po kemoterapiji povečajo svoje možnosti, da bodo premagale raka debelega črevesa, zaradi česar je sprememba igre za dolgoročno preživetje.

študija:Strukturirano usposabljanje po adjuvantni kemoterapiji raka debelega črevesa. Avtor fotografije: SimplyLove/Shutterstock.com

Aktualna New England Journal of Medicine Študija je izvedla randomizirano preskušanje faze 3, da bi ocenila, kako strukturirani programi vadbe po adjuvantni kemoterapiji vplivajo na daljše preživetje brez bolezni pri bolnikih z rakom debelega črevesa in danke.

Rak debelega črevesa: konvencionalno zdravljenje in ponovitev

Kolorektalni rak, znan tudi kot kolorektalni rak, je tretja najpogostejša vrsta raka na svetu in ima visoko stopnjo smrtnosti. Običajno se bolnikom z rakom debelega črevesa stopnje III ali stopnje II z visokim tveganjem priporoča operacija in adjuvantna kemoterapija.

Kmalu po operaciji se ti bolniki tri do šest mesecev zdravijo s kapecitabinom in oksaliplatinom (Capox), 5-fluorouracilom in oksaliplatinom (FOLFOX) ali s fluoropirimidinom v monoterapiji. Poleg stranskih učinkov ima ta strategija zdravljenja visoko stopnjo recidivov. Zato so nujno potrebni novi posegi za izboljšanje kakovosti življenja in stopnje preživetja teh bolnikov.

Predklinične študije so pokazale ugodne učinke vadbe na zmanjšanje rasti raka. Opazovalne študije so tudi pokazale, da imajo bolniki z rakom debelega črevesa in danke, ki se po zdravljenju ukvarjajo z rekreativno telesno dejavnostjo, manjše tveganje za ponovitev raka in smrt.

Vendar prejšnji dokazi iz opazovalnih študij niso uspeli dokazati dokončne vzročne zveze zaradi omejitev v zasnovi študije. Nadaljnje raziskave so pomembne za razumevanje, kako vadba izboljša rezultate raka debelega črevesa in danke po operaciji in adjuvantni kemoterapiji.

O študiju

Kanadska skupina za preizkušanje raka (CCTG) je začela študijo Co.21 Health Colon and Lifelong Training Change (Challenge), da bi primerjala učinke zdravstvenih operativnih materialov (zdravstvena vzgoja) ali teh materialov v kombinaciji s strukturiranim vadbenim programom (usposabljanjem) v treh letih pri bolnikih s kolorektalnim rakom, ki so zaključili adjuvantno kemoterapijo.

Vsi udeleženci so zaključili resekcijo adenokarcinoma debelega črevesa stopnje III ali stopnje II z visokim tveganjem, čemur je sledila adjuvantna kemoterapija. Ti bolniki so na začetku izvajali manj kot 150 minut vadbe zmerne do blage intenzivnosti na teden.

Eastern Cooperative Oncology Group (ECOG) je za oceno stopnje invalidnosti uporabila 5-točkovni pristop. Višje številke na tej lestvici so pomenile večjo invalidnost. Vsi primerni bolniki so lahko opravili vsaj 6-minutne teste hoje ali dve stopnji submaksimalnega testiranja na tekalni stezi.

Bolniki so bili naključno razporejeni v skupine za zdravstveno vzgojo in vadbo v razmerju 1:1. Pacienti, razporejeni v zdravstvenovzgojno skupino, so prejeli gradiva v zvezi s telesno aktivnostjo in zdravo prehrano. Nasprotno pa so tisti v skupini za vadbo prejeli enak material in vodnik za vadbo za osebe, ki so preživele kolorektalni rak. Udeleženci vadbene skupine so bili deležni tudi triletnega vodenja certificiranega svetovalca za telesno dejavnost.

Program podpore je bil glede na časovnico in opredeljeno podporo razdeljen v tri faze. V prvih šestih mesecih programa (1. faza) so se udeleženci v vadbenih skupinah udeležili 12 obveznih osebnih vedenjskih podpornih sej, ki so bile načrtovane vsaka dva tedna, 12 obveznih nadzorovanih vadb in dodatnih 12 nadzorovanih vadb v nadomestnih tednih.

V drugih šestih mesecih programa (faza 2) so se pacienti udeležili osebno ali na daljavo vsaka dva tedna, pa tudi eno nadzorovano vadbo ob osebnem obisku.

V zadnjih dveh letih študije (3. faza) so se morali bolniki udeležiti 24 obveznih mesečnih osebnih ali oddaljenih sej vedenjske podpore, skupaj z nadzorovano vadbo, če je bil bolnik osebno obiskan.

Program usposabljanja je bil namenjen povečanju vadbe aerobne vadbe z vsaj desetimi metabolično enakovrednimi nalogami (MET) v prvih dveh četrtletjih. Cilj je bil nato to ohraniti ali še povečati v preostalih 2,5 letih.

Rezultati študije

Med letoma 2009 in 2024 je bilo izbranih 889 bolnikov iz 55 krajev v Kanadi in Avstraliji. V tej študiji je bilo 445 bolnikov naključno razporejenih v skupino za vadbo, 444 pa v skupino za zdravstveno vzgojo. Povprečna starost bolnikov je bila 61 let; 90 % kohorte je imelo bolezen stopnje III, 61 % pa je prejemalo zdravljenje s FOLFOX.

Med 1. fazo je bilo upoštevanje posega in spremembe v upoštevanju telesne dejavnosti ocenjeno na 83 % za 12 obveznih sej vedenjske podpore, 79 % za 12 obveznih nadzorovanih vadb in 20 % za 12 priporočenih nadzorovanih vadb.

Med fazo 2 je privrženost padla na 68 % za 12 obveznih tečajev vedenjske podpore in na 54 % za 12 priporočenih tečajev pod nadzorom. Stopnja privrženosti 3. faze je bila 63 % za 24 obveznih sej vedenjske podpore in 44 % za 24 priporočenih sej pod nadzorom.

Regresijski model je pokazal, da so bolniki v skupini, ki je izvajala vadbo, ohranili večje izboljšave kot tisti v skupini zdravstvene vzgoje skozi triletno intervencijo. Te izboljšave so bile skladne z zmerno do močno telesno dejavnostjo, največjo porabo kisika in 6 minutami hoje.

Razlika v prostem času in veliki do večji rekreativni telesni dejavnosti med skupinama je bila od 5,2 do 7,4 MET ure na teden. Predvidena največja poraba kisika se je izboljšala z 1,3 na 2.

7 ml/kg/min in razlika med skupinami v 6-minutni prehojeni razdalji med 13 in 30 metri. Minimalne razlike med skupinami so opazili pri telesni teži ali obsegu pasu.

Pri medianem spremljanju 7,9 leta se je pri 93 in 131 bolnikih v skupini za vadbo in skupini za zdravstveno vzgojo pojavila ponavljajoča se bolezen, nov primarni rak ali smrt. To je ustrezalo razmerju tveganja za ponovitev bolezni, nov primarni rak ali smrt 0,72, kar je dalo prednost skupini, ki je izvajala vadbo.

Predvsem je bilo petletno preživetje brez bolezni znatno daljše v skupini, ki je izvajala vadbo (80,3 %) v primerjavi s skupino, ki je prejemala zdravstveno vzgojo (73,9 %). Skupina z vadbo je izboljšala tudi splošno preživetje, z razmerjem tveganja za smrt 0,63. 8-letno skupno preživetje je bilo 90,3 % v skupini, ki je izvajala vadbo, in 83,2 % v skupini, ki je izvajala zdravstveno vzgojo.

Poleg tega so bolniki v skupini, ki je izvajala vadbo, pokazali večji napredek na podlestvici fizičnega delovanja kot tisti v skupini, ki je prejemala zdravstveno vzgojo. Po šestih mesecih je bilo izboljšanje podlestvice fizičnega delovanja SF-36 7,1 točke za skupino vadbe in 1,3 točke za skupino zdravstvene vzgoje. Te izboljšave so trajale tri leta.

Varnostna analiza je pokazala, da je 82,0 % pacientov v skupini za vadbo in 76,4 % v skupini za zdravstveno vzgojo doživelo vsaj en neželeni dogodek katerega koli razreda.

Mišično-skeletni neželeni učinki so se pojavili pri 18,5 % bolnikov v skupini, ki je izvajala vadbo, in pri 11,5 % v skupini, ki je prejemala zdravstveno vzgojo. Samo 10 % mišično-skeletnih dogodkov v vadbeni skupini je bilo povezanih z vadbeno intervencijo. Trije ali več neželenih dogodkov so se pojavili pri 15,4 % skupine vadbe in 9,1 % skupine zdravstvene vzgoje.

Omejitve študije vključujejo počasno zaposlovanje, pristranskost izbire k bolj funkcionalnim bolnikom in nižjo stopnjo dogodkov od pričakovane. Skupina za vadbo je prejela tudi več socialnih stikov prek vedenjske podpore, kar je morda imelo določen vpliv.

Poleg tega je fizična aktivnost, o kateri poročajo sami, podvržena pristranskosti pri priklicu. Študija ni ocenila, ali bi vadba pred ali med kemoterapijo prinesla podobne ali večje koristi. Program vadbe, ki se je začel kmalu po adjuvantni kemoterapiji, je povzročil bistveno daljše preživetje brez bolezni pri bolnikih z rakom debelega črevesa.

Rezultati podpirajo tudi izboljšano splošno preživetje in telesno funkcijo s povečanimi mišično-skeletnimi neželenimi učinki.

Diploma

Strukturirani vadbeni programi, ki so se začeli kmalu po kemoterapiji, so bistveno izboljšali preživetje brez bolezni in splošno preživetje pri bolnikih z rakom debelega črevesa in danke v primerjavi z bolniki, ki so prejemali samo standardno zdravstveno izobraževanje.

To zagotavlja močno, na dokazih temelječo strategijo za preživetje raka debelega črevesa in danke ter poudarja potrebo po vlaganju v strukturirane vedenjske podporne programe za razumevanje vseh koristi.

Prenesite svojo kopijo PDF zdaj!

Viri: