Zakaj bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 potrebujejo več kot le spremljanje glukoze v krvi

Zakaj bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 potrebujejo več kot le spremljanje glukoze v krvi

Nove raziskave kažejo, da prikrita lakota – pomanjkanje osnovnih vitaminov in mineralov – tiho poslabša sladkorno bolezen tipa 2, ki prizadene skoraj polovico bolnikov po vsem svetu. Kaj to pomeni za nego in preprečevanje sladkorne bolezni?

V študiji, nedavno objavljeni v revijiBMJ prehrana, preventiva in zdravjeSkupina raziskovalcev je ocenila breme pomanjkanja mikrohranil pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 (T2DM) in identificirala pomembne vzorce v demografskih in geografskih regijah.

ozadje

Ali ste vedeli, da ima skoraj polovica ljudi s T2DM pomanjkanje osnovnih vitaminov in mineralov, kot sta vitamin D in magnezij, ki sta ključnega pomena za uravnavanje krvnega sladkorja in delovanje insulina? Kljub tej zaskrbljujoči realnosti se večina bolnikov ne zaveda teh pomanjkljivosti.

Urbanizacija, sedeči življenjski slog in razširjenost predelane prehrane so krizo samo poslabšali. Na primer, posamezniki, ki se močno zanašajo na hitro hrano, izgubijo pomembna hranila, ki povečajo zaplete sladkorne bolezni. Pomanjkanje mikrohranil (MND) je tiha epidemija, ki spodkopava presnovno zdravje in kakovost življenja. Vendar pa širše breme MND pri bolnikih s T2DM ostaja v teku, večina raziskav se osredotoča ozko na posamezna hranila.

Ker svetovne stopnje sladkorne bolezni naraščajo in prevladujejo bolezni življenjskega sloga, odkritje resničnega obsega tega problema še nikoli ni bilo tako nujno. Pojavljajoči se dokazi kažejo, da lahko pomanjkanje mikrohranil zmoti presnovo glukoze in inzulinske signalne poti, kar dodatno prispeva k nastanku in napredovanju T2DM. Odpravljanje teh pomanjkljivosti je nujno za izboljšanje obvladovanja bolezni, preprečevanje zapletov in izboljšanje milijonov življenj po vsem svetu.

O študiju

Vloga mikrohranil pri sladkorni bolezni: Pomanjkanje mikrohranil, kot so vitamin D, magnezij in B12, moti presnovo glukoze in inzulinske signalne poti, kar lahko pospeši nastanek in napredovanje sladkorne bolezni tipa 2 (T2DM).

Ta sistematični pregled je upošteval smernice za prednostne postavke poročanja za sistematične preglede in metaanalize (PRISMA). Študije, objavljene med letoma 1998 in 2023, so bile izvedene v bazah podatkov, kot so PubMed, Scopus in Cochrane Library.

Študije so bile vključene, če so preučevale razširjenost pomanjkanja mikrohranil pri posameznikih, starih 18 let ali več, s T2DM. Primerni načrti študij so vključevali presečne in kohortne študije. Študije, ki so se osredotočale na gestacijski diabetes, sladkorno bolezen tipa 1 ali osebe, mlajše od 18 let, so bile izključene. Ekstrakcija podatkov je bila izvedena z uporabo standardizirane značilnosti študije zbiranja listov, demografskih podatkov udeležencev in podatkov o razširjenosti.

Statistične analize so bile izvedene s programsko opremo R (različica 4.3.2) z uporabo modela naključnih učinkov za združene stopnje razširjenosti. Heterogenost je bila ocenjena s statistiko I-kvadrat, medtem ko je bila pristranskost objave ocenjena z Eggerjevim testom. Izvedene so bile analize podskupin, da bi preučili razlike glede na spol, geografsko regijo in prisotnost zapletov, povezanih s sladkorno boleznijo. Za zagotovitev točnosti rezultatov so bile izvedene analize občutljivosti. Predvsem so raziskovalci poudarili inherentne omejitve bolnišničnih študij, ki bi lahko precenile stopnje razširjenosti zaradi pristranskosti pri izbiri.

Diagnostična merila za pomanjkanje mikrohranil so se med študijami razlikovala, vendar se je med sintezo podatkov ohranila doslednost merskih enot.

Rezultati študije

Sistematični pregled je analiziral 132 študij, ki so vsebovale podatke 52.501 udeležencev. Skupna prevalenca pomanjkanja več mikrohranil pri bolnikih s T2DM je bila 45,3 % (95-odstotni interval zaupanja [CI]: 40,35 % do 50,30 %). Okvare so bile pogostejše pri ženskah (48,62 %, 95 % IZ: 42,55 % do 54,70 %) (42,53 %, 95 % IZ: 36,34 % do 48,72 %). Najpogostejše je bilo pomanjkanje vitamina D, ki je prizadelo 60,45 % (95 % IZ: 55 % do 65 %) bolnikov. Pomanjkanje magnezija je bilo drugo najpomembnejše z 41,95 % (95 % IZ: 27 % do 56 %). Predvsem je bilo pomanjkanje vitamina B12 večje pri uporabnikih metformina (28,72 %, 95 % IZ: 21,08 % do 36,37 %) v primerjavi s splošno populacijo T2DM.

Geografske ugotovitve: Regionalne razlike v pomanjkanju mikrohranil odražajo razlike v prehrani, življenjskem slogu in zdravstvenih okoljih, pri čemer so o največji razširjenosti poročali v Ameriki in jugovzhodni Aziji.

Geografsko se je razširjenost MND razlikovala po regijah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Amerika je poročala o največji razširjenosti (54,04 %, 95 % IZ: 35,03 % do 72,48 %), sledila ji je jugovzhodna Azija (49,73 %, 95 % IZ: 38,88 % do 60,60 %). Bolnišnične študije so vedno poročale o višjih stopnjah razširjenosti (46 %, 95 % IZ: 41 % do 51 %) v primerjavi s študijami v skupnosti (22 %, 95 % IZ: 6 % do 46 %), kar poudarja potencialno pristranskost pri izbiri. Zaradi pomanjkanja obsežnih populacijskih študij je težko primerjati stopnje razširjenosti med bolniki s T2DM in splošno populacijo. Poleg tega so analize podskupin pokazale, da so imeli bolniki s T2DM z zapleti večjo prevalenco MND (40 %, 95 % IZ: 29,38 % do 50,28 %).

Metaregresijske analize so pokazale rahel trend naraščanja razširjenosti MND skozi čas, zlasti za vitamina D in B12, čeprav ti trendi niso bili statistično pomembni. Diagrami lijakov in Eggerjev test so potrdili prisotnost pristranskosti objave, vendar so analize občutljivosti potrdile splošno točnost združenih ocen. Kljub veliki heterogenosti med študijami (I-kvadrat = 99 %) so dosledni vzorci v podskupinah poudarili razširjenost tega problema. Spremenljivost je bila pripisana razlikam v diagnostičnih merilih, značilnostih populacije in prehranjevalnih vzorcih po regijah.

Sklepi

Rezultati poudarjajo visoko obremenitev MNDM pri bolnikih s T2DM, pri čemer skoraj polovica doživlja pomanjkanje bistvenih hranil, kot sta vitamin D in magnezij. Ženske in bolniki z zapleti sladkorne bolezni so še posebej ranljivi. Te pomanjkljivosti ne samo poslabšajo napredovanje bolezni, temveč prispevajo tudi k dolgoročnim zapletom, kar poudarja potrebo po ciljno usmerjenih posegih.

Geografske razlike poudarjajo vpliv regionalnih prehranjevalnih navad in razlik v zdravstveni oskrbi, kar kaže na potrebo po kulturno prilagojenih prehranskih smernicah. Poleg tega se morajo prihodnje raziskave osredotočiti na dobro zasnovane populacijske študije, da bi zagotovili posplošljive podatke in razjasnili vzročno zvezo med pomanjkanjem mikrohranil in napredovanjem T2DM. Glede na prevlado bolnišničnih študij bi morale prihodnje raziskave vključevati kohorte v skupnosti, da bi izboljšali posplošljivost. Oblikovalci politik, kliniki in raziskovalci se morajo MND obravnavati kot del celovite oskrbe sladkorne bolezni, da bi ublažili naraščajoče breme T2DM.

Viri: