Študija daje novo upanje za zdravljenje Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni

Študija daje novo upanje za zdravljenje Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni

Nanovelike molekule določenega kemičnega elementa lahko zavirajo nastajanje oblog v možganskem tkivu. To novo odkritje raziskovalcev na Univerzi Umeå na Švedskem v sodelovanju z raziskovalci na Hrvaškem in v Litvi ponuja novo upanje za nova zdravljenja na primer Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni, dolgoročno.

To je res zelo pomemben korak, ki bi lahko predstavljal osnovo za nova in učinkovita zdravljenja nevrodegenerativnih bolezni v prihodnosti..”

Ludmilla Morozova-Roche, profesorica, Univerza Umeå

Ko se beljakovine napačno zvijejo, tvorijo netopne fibrile, imenovane amiloidi, ki so vpleteni v več resnih bolezni, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, Corino de Andrade in bolezen norih krav. Amiloidni agregati ubijajo nevronske celice in tvorijo amiloidne plake v možganskem tkivu.

Kar so raziskovalci v Umeåju na Švedskem, Vilniusu v Litvi in ​​Reki na Hrvaškem odkrili, je, da lahko nekatere molekule v nanometru ovirajo tvorbo amiloida provnetnega proteina S100A9. Te molekule so sposobne celo raztopiti predhodno oblikovane amiloide, kot je bilo dokazano z uporabo mikroskopije na atomsko silo in fluorescenčnih tehnik. Molekule so nanometrski polioksoniobati, t.i. polioksometalatni ioni z negativnim nabojem, ki vsebujejo kemijski element niobij.

»Potrebnih je več raziskav, preden lahko z gotovostjo trdimo, da je mogoče izpeljati delujoče zdravljenje, vendar so dosedanji rezultati zelo obetavni,« pravi Ludmilla Morozova-Roche.

Raziskovalci so delali z dvema različnima polioksoniobatnima molekulama, Nb10 in TiNb9. Izkazalo se je, da oba SI00A9 zavirata amiloide s tvorbo ionskih interakcij s pozitivno nabitimi območji na površini beljakovin, ki so ključne za samosestavljanje amiloida.

Preiskane molekule polioksoniobata so relativno kemično stabilne in vodotopne. Molekule so nanometrske, torej izjemno majhne. Zaradi svoje visoke biokompatibilnosti in stabilnosti so lahko te nanomolekule zanimive tudi za druge medicinske aplikacije, kot so vsadki.

Na univerzi Umeå sta sodelovali dve raziskovalni skupini s fakultete za medicino in fakultete za kemijo, ki sta problem pogledali z različnih zornih kotov in uporabili širok nabor biofizikalnih in biokemičnih tehnik ter simulacij molekularne dinamike.

Viri: